John Myers
Divja zelišča nam dajejo redke vitalne snovi in dragocene zdravilne snovi. Samonikla zelišča rastejo zastonj v gozdu, v parkih, na travnikih, ob cestah, seveda na lastnem vrtu in celo na pokopališču.
Divja zelišča: izvirna in močna
Z izrazom divja zelišča označujemo rastline, ki jih človek ne goji, nikoli niso bile v središču žlahtnjenja in zato še vedno vsebujejo celoten spekter vitalnih snovi izvirne in močne divje rastline.
Divja zelišča so lahko enoletnice, večinoma pa po zimskem mirovanju vsako pomlad znova poženejo iz korenin, odcvetijo, razvijejo semena in se nazadnje umaknejo nazaj v zemljo.
Nekatera samonikla zelišča pa so pozimi še vedno tam pod snežno odejo, kjer pogumno preživijo ali rastejo v milih predelih tudi v mrazu, npr. B. čičerka, marjetica, regrat.
Divja zelišča ne potrebujejo ljudi
Za samonikla zelišča je značilno, da uspevajo brez človekove oskrbe, kar se le redko zgodi pri kulturnih rastlinah. Divja zelišča izjemno preživijo. Pogosto kljubujejo dolgim sušnim obdobjem, pa tudi slabim talnim razmeram.
Skoraj nikoli jih ne napadejo žuželke in glive, zato divja zelišča – če bi jih želeli naseliti na svojem vrtu – ne potrebujejo nobenih obrambnih ukrepov v obliki kemičnih škropiv.
Niti umetna gnojila ne cenijo divjih zelišč. Ravno nasprotno: sintetična gnojila spodbujajo hitro rast in prekomerno zadrževanje vode, kar samodejno zmanjša gostoto hranil zadevne rastline.
Divja zelišča so torej robustna, vzdržljiva, kar pokajo od zdravja in izjemno polna življenja. Vse te zavidljive lastnosti prenašajo na tistega, ki jih uživa.
Divja zelišča: Ne bi moglo biti bolj zdravo
Divja zelišča razveseljujejo z nenavadno visoko vsebnostjo mineralov in vitalnih snovi. Čeprav so bile ustrezne vrednosti doslej določene le za nekaj samoniklih zelišč, obstoječe kažejo: samonikla zelišča puščajo gojeno zelenjavo daleč zadaj.
Vzemimo za primer solato. Vsebnost kalija je 224 mg na 100 gramov zelene solate. Vsebuje tudi 37 mg kalcija, 11 mg magnezija in 1.1 mg železa (čeprav se te vrednosti seveda lahko razlikujejo glede na vrsto tal in način pridelave).
Sama marjetica ima skoraj trikrat večjo vsebnost kalija. V primerjavi s solato vsebuje tudi petkrat več kalcija, trikrat več magnezija in približno dvainpolkrat več železa – marjetica pa je po bogastvu vitalnih snovi med samoniklimi zelišči še vedno bolj na sredini.
Bela gosja tačka, francoska zel in kopriva pa kažejo (glej spodnjo tabelo), kaj je na področju mineralov v svetu divjih zelišč vse mogoče.
Divja zelišča so polna vitamina C
Solata je seveda skrajni primer in – če jo gojimo v običajnih rastlinjakih – ima še posebej malo vitalnih snovi. Toda tudi z najbolj vitalnimi snovmi je bogata kulturna zelenjava. B. brokoli, brstični ohrovt ali ohrovt se ne morejo kosati z divjimi zelišči.
Čeprav je njihova vsebnost vitamina C absolutno vodilna med gojeno zelenjavo (105 mg ohrovta in 114 mg brokolija in brstičnega ohrovta), so te vrednosti na najnižji ravni v primerjavi z bogastvom vitamina C v divjih zeliščih.
Kopriva vsebuje 333 mg vitamina C, žganec 360 mg, gosji petoprstnik pa 402 mg. Podobno je z vitaminom A, pri beljakovinah pa divja zelišča veliko prekašajo gojeno zelenjavo.
Divja zelišča so bogata z beljakovinami
Medtem ko je povprečna vsebnost čistih beljakovin na 100 gramov zelenjave v gojeni zelenjavi 1.3 grama, pri čemer je na prvem mestu ohrovt s 3 grami, sledijo mu jagnjetina, por in zelena solata, divja zelišča vsebujejo povprečno 3.5-krat več beljakovin.
Med vodilnimi je slez, še posebej neljuba, a izredno okusna rastlina, imenovana ogrinjalo, gosja nožica in zimska kreša.
Samonikla zelišča so polna bioaktivnih rastlinskih snovi
Divja zelišča so običajno tudi veliko bolj aromatična in pikantna kot gojene solate. To pa zato, ker poleg veliko višje vsebnosti vitalnih snovi in mineralov vsebujejo tudi veliko več bioaktivnih rastlinskih snovi.
Flavonoidi v divjih zeliščih
Flavonoidi so druga skupina zelo učinkovitih rastlinskih spojin. Tudi nekatera gojena zelenjava in sadje vsebujeta flavonoide.
Običajno pa jih najdemo v zunanjih listih zelja ali v kožicah sadja.
Oboje se pri klasični pripravi hrane pogosto odstrani in zavrže, tako da ju povprečen človek skoraj ne more uživati. Divja zelišča pa vsebujejo izjemno visoke koncentracije flavonoidov.
Obstaja več tisoč vrst flavonoidov. Večina deluje kot izjemno močan antioksidant, ščiti naše celice pred napadi prostih radikalov in tako učinkovito preprečuje raka.
Nekateri flavonoidi ščitijo pred virusi gripe, drugi delujejo protibakterijsko in preprečujejo ali zdravijo okužbe (npr. procianidini pomagajo pri okužbah sečil), tretji ščitijo pred boleznimi srca in ožilja ter uravnavajo raven holesterola v krvi.
Flavonoide najdemo v različnih količinah v skoraj vseh samoniklih zeliščih, npr. B. v divji mačehi, v moškem plašču, v divjem slezu, v trpotcu itd.
Ali so samonikla zelišča nevarna?
Omenjene bioaktivne rastlinske snovi so naravno prisotne v rastlinah z določenim razlogom.
Mnogi – domnevajo – služijo rastlini kot »zaščita pred hranjenjem«. Rastlina torej proizvaja grenke snovi ali čreslovine, da rastlinojede živali odvrne od njihovega uživanja. To velja predvsem za žuželke in glive, manj pa za sesalce.
Vendar pa nekateri ljudje – tisti, ki verjamejo, da je narava strašno hudobna in precej nevarna za človeštvo – verjamejo, da so bioaktivne rastlinske spojine zelo nezdrave, naravnost škodljive za krono stvarstva, tako kot za srhljive plazeče ljudi.
Hvalijo zasluge žlahtnjenja rastlin, s katerimi je nastala naša kulturna zelenjava, iz katere je bil odvzet velik del »slabih« sekundarnih rastlinskih snovi.
Namen bioaktivnih rastlinskih spojin
Ker rastlinojede živali niso niti najmanj navdušene nad domnevno »varovanjem pred pašo« rastlin, veselo prežirajo hrano, ki jim jo daje narava, divja zelišča pa so tudi del naravne prehrane ljudi že milijone let, tezo »sekundarne rastlinske snovi so nevarne« je težko jemati resno.
Namen rastlinskih snovi je predvsem v tem, da se živali (in tudi ljudje) prehranjujejo čim bolj raznoliko, torej ne preveč ene rastline, ampak več različnih rastlin v enem obroku. Ljudje in živali imajo nato koristi od številnih različnih rastlinskih snovi, tako da lahko njihovo zdravje optimalno izkoristi njihovo izjemno vrednost.
Iz živalskega kraljestva vemo tudi, da živali, ki so bolne ali okužene s črvi, uživajo tudi tako imenovane strupene ali zdravilne rastline. To pomeni, da ima narava za nas bogato obloženo mizo za vsako situacijo in veliko bolj nevarno je, če divjih zelišč NE vključite v vsakodnevno prehrano.
Vendar bolj ko ljudje verjamejo pravljici o »nevarnih rastlinskih snoveh«, bolje je za tiste, ki radi nabirajo samonikla zelišča, saj je rogoz v gozdovih in poljih v prijetnih mejah.
Najbolje je, da samonikla zelišča naberete sami
V tem času lahko divja zelišča naročite tudi pri posebnih prodajalcih po pošti in vam jih po pošti dostavijo na dom. Seveda svežine in s tem učinkovitosti divjih zelišč, ki jih naberete ali morda celo vzgojite sami, ni mogoče preseči.
Le tako ste lahko prepričani, da so rastline brez ostankov škropiva, živalskih iztrebkov in gnojil.
Še ena prednost »wildcraftinga« (kot v ZDA imenujejo norijo za nabiranjem divjih zelišč) je ta, da se boste le tako naučili ločiti užitna od neužitnih divjih zelišč.
Poznavanje divjih zelišč te osamosvoji
To znanje o divjih zeliščih je lahko izjemno koristno tudi v resničnih stiskah. Ni nujno, da gre za lakoto, tudi večdnevna stavka voznikov tovornjakov je dovolj, da supermarketi v hipu izpraznijo.
Medtem ko drugi prej ali slej zagrabijo še zadnje zaloge svojih sosedov, se lahko vi udobno sprehajate po parku in iščete kaj za pod zob. Podobno neprecenljivo je tudi poznavanje zdravilnih rastlin.
Tisti, ki lahko sami pridobijo in pripravijo učinkovita zdravila iz narave, živijo veliko bolj samostojno od tistih, ki so za vsako zdravstveno težavo – pa naj se zdi še tako majhna – odvisni od zdravnikov, farmacevtov in farmacevtske industrije.
Opremite sebe in svojo družino z znanjem o divjih zeliščih in po možnosti z zalogami divjih zelišč.
Prepoznajte samonikla zelišča
Samonikla zelišča lahko najbolje spoznate na zeliščarskih pohodih, ki jih vodi zeliščar. Zeliščar lahko postanete tudi v hipu s pomočjo identifikacijskih knjig (npr. »Užitne divje rastline« Fleischhauerja, Guthmanna in Spiegelbergerja).
Če imate še vedno težave pri prepoznavanju določenih rastlin, jih lahko fotografirate in s fotografijami povprašate za nasvet strokovnjake na ustreznih internetnih forumih.
Nabirajte divja zelišča
Najboljši čas za nabiranje divjih zelišč je zgodaj zjutraj, ko se rosa posuši, ali zvečer, če je vreme suho. Ker bi se morali izogibati običajnim kmetijskim zemljiščem, pognojenim travnikom, pašnikom z govedom, priljubljenim sprehajalnim potem za pse, parkom, kjer se škropijo pesticidi in/ali herbicidi, in območjem z gostim prometom, morda v nekaterih regijah ne bo enostavno najti optimalnih "lovišč". .
Če je le možno, se splača obiskati bolj oddaljene gozdne in travniške krajine ali pa si dejansko omisliti svoj vrt.
Nekdo ima morda soseda, ki vsak teden besno čisti »plevel« s svojega vrta. V večini primerov so pleveli čudovita divja zelišča, zato lahko pletje (s kasnejšim uničenjem divjih zelišč) razumemo kot zelo paradoksalno, saj se rastline, revne z vitalnimi snovmi, izločijo zaradi kakovostnih divjih zelišč. medtem ko človeštvo strada zaradi pomanjkanja vitalnih snovi in mora požirati drage vitaminske tablete, da bi to popravilo.
Zakaj torej ne bi vsaj uporabili in jedli opleveljenih divjih zelišč? Zato prosite sosede, naj vam dajo svoj plen. Potem vam niti ni treba sami nabirati svojih dragocenih divjih zelišč.
Številna samonikla zelišča lahko brez težav gojimo tudi v lončkih na okenski polici ali v balkonskih zabojih.
Shranjujte divja zelišča
Če zbirateljskih predmetov ne morete uporabiti takoj, postavite rastline v zaprte plastične vrečke v hladilnik. Za pesto, solate in druge sveže rastlinske jedi pa je treba divja zelišča zaužiti ali predelati čim prej po nabiranju.
Suha divja zelišča
Če želite sušiti samonikla zelišča za čaj ali začimbne mešanice, potem je najbolje, da to počnete v zračnem, senčnem prostoru. Posušena divja zelišča ne smejo potemneti (kar se pogosto zgodi, ko jih sušimo na soncu), ampak morajo ostati opazno zelena.
Divja zelišča je najbolje sušiti v dehidratorju (npr. dehidrator Sedona).
Svoja divja zelišča lahko obesite tudi v več snopih, narobe zavezana na pokrito okensko mrežo, na sušilnico ali na podstrešju, še posebej, če jih je veliko. Zaradi varnosti na samonikla zelišča nalepite majhne nalepke, na katere napišite ime rastline in dan, ko je bila nabrana.
Zelišča sušite tako dolgo, da začnejo pokati in zlahka razpadejo, ko se jih dotaknete.
Če zelišča daste v kozarce, preden se popolnoma posušijo, lahko postanejo plesniva, čemur se morate na vsak način izogniti. Samonikla zelišča, na katerih se je pojavila plesen – tudi če je le majhna – je treba takoj popolnoma odstraniti.
Ko se divja zelišča posušijo, jih shranite v zaprtih označenih kozarcih ali visečih vrečkah iz blaga na hladnem, suhem in temnem mestu.
Uporaba divjih zelišč
Poleg omenjenih možnih načinov uporabe, kot so solate, juhe, pesto, zeleni smutiji, začimbne mešanice in čaji, lahko divja zelišča poparite tudi v špinači podobno zelenjavo ali jih uporabite za nadeve, zeliščno maslo, zeliščni kremni sir in za obogatitev jajčne jedi. Nekatere cvetne popke (npr. regrat) lahko tudi kisamo kot kapre.
In če nimate dovolj časa, da bi jih sami nabirali, lahko nekaj zelišč v prahu kupite pri specializiranih prodajalcih in v smoothie vmešate na primer prah koprivnih listov ali prah regratovih listov.
Omarica za zdravila iz divjih zelišč
Zeliščarske knjige prikazujejo neskončne možnosti uporabe divjih zelišč kot zdravil.
Divja zelišča lahko predelamo v prah, čaje, izvlečke hladne vode, sveže rastlinske sokove, sirupe, mazila, zeliščna vina, zeliščna olja in tinkture.
Tinkture so alkoholni izvlečki zelišč, ki jih je zelo enostavno pripraviti in se pogosto hranijo več let, zato so zelo primerne tudi za shranjevanje ali za unikatna in uporabna darila.
